Aikido klub Tegatana Slovenska Bistrica

AIKIDO KLUB

TEGATANA

Slovenska Bistrica

Po uspešno opravljenem DAN teoretičnem seminarju, sva Jože in Gorazd potrdila najino prisotnost na seminarju v Bad Blankenburgu. Ta tedenski seminar je bil izjemna priložnost, da se kaj več naučiva in poskusiva poseči po višjih DAN stopnjah.

Na pot sva se odpravila zgodaj, za marsikoga ob nečloveški uri. Ob 4.00 sva štartala iz Senovega in se po AC odpeljala proti Karavanškemu tunelu. Na srečo je bilo dokaj sveže jutro, tako da nama je pot prijetno minila do prvega konkretnega postanka na postajališču Landzeit v Eben-u. Tam pa se je začela odisejada. Naenkrat z grozo ugotovim, da sem v Sloveniji pozabil kompletno torbo za trening (obe kimoni, pas, hakamo in ostalo drobnarijo). Moja prva reakcija je bila, da se obrnem in grem domov, ker brez kimon ne morem cel teden trenirati in kasneje še polagati. Enostavno ni mogoče (četudi mi je Jože želel posoditi eno od svojih rezervnih kimon). Po začetnem razočaranju Jože predlaga, da pokličem domov in da mi pošljejo torbo preko DHL-a v Nemčijo. Po parih minutah na telefonu ugotovimo, da imajo oderuške cene in se odločimo, da me pride ceneje, če mi nekdo zadevo pripelje iz Sl. Bistrice, pa čeprav je to 400 km v eno smer. Tako sva z Jožetom dobre 4 ure zabijala čas na postajališču in čakala. Kaj druga tako ali tako nisva mogla narediti. Seveda sva že vedela, da ne bova uspela pravočasno prispeti na cilj, tako da sem obvestil Gerharda o nastali situaciji. Po dolgih 4-ih urah čakanja je torba končno prispela in lahko sva nadaljevala pot. Bad Blankenburg je od Senovega oddaljen skoraj 900 km, kar je pomenilo, da sva imela pred seboj vsaj 9h potovanja. V teh 9-ih urah se lahko na AC Nemčije zgodi marsikaj, najbolj verjetni so pa zastoji. In seveda se jim nisva mogla izogniti. Na srečo, nama je Garmin pravočasno posredoval informacijo, tako da sva pred samim zastojem zapustila AC in pot nadaljevala po regionalnih cestah. Šele na tem potovanju sva spoznala tiste prave pozitivne lastnosti navigacije. Oba lahko potrdiva, da ni variante, da najdeš destinacijo brez navigacije, samo ob uporabi dobre stare karte. Utrujena in čisto znervirana od vožnje sva prišla pred hotel ob 18 uri. Za nama je bilo cca 900 km vožnje, 14 ur potovanja in bolečine v križu.

Na srečo, so najini gostitelji razumeli nastalo situacijo (seveda ni šlo brez šale na moj račun) in so nama uredili vse potrebno, tako da sva lahko brez problemov nastanila v sobi št. 345. Če sva mislila, da je šlo vse narobe, ker sva zamudila uradno predviden prihod, sva na koncu ugotovila, da se je splačalo. Lahko bi rekla, da sva dobila mini predsedniški apartma, kateri je razpolagal z veliko bivalno kvadraturo in velikim balkonom. Le-ta je predstavljal veliko prednost, saj je bilo treba sušiti kimone. Skratka, jackpot!

O samem kompleksu, v katerem smo bili nastanjeni in smo imeli treninge lahko rečem same dobre stvari. Celoten kompleks je namenjen športu. Tako je na zunanjih površinah za nogomet predvidenih cca 6 velikih nogometnih igrišč, imajo igrišče za odbojko na mivki, tenis igrišča, atletsko stezo, bike center. V športni dvorani imajo 2 dvorani, kjer na cca 800m2 blazin zagotavljajo treninge borilnih veščin, fitnes center, dvorano za dvoranski nogomet in še kakšno dejavnost, ki sem jo spregledal. Poleg hotela imajo še budo vrt, ki je urejen v "nulo", ribnik in lično urejeno zunanjo površino. V samem kompleksu hotela je gostom omogočena osvežitev v pub-u. Tam imajo zanimivo zbirko različnih športnih rekvizitov, slik športnih dogodkov in oseb. Tam sva tudi spoznala odlično lokalno temno pivo Köstritzer (zelo pitno, prijetnega okusa in približno močno kot naše pivo).

O sami hrani v hotelu oz. deželni šoli za šport ni kaj slabega za rečt. Zajtrk je bil ruski bife, ki ti je ponudil marsikaj - salame, namaze (čokoladni namazi, marmelade, med), sadje, raznorazne kosmiče... Izbire kolikor hočeš, tako da noben ni ostal lačen. Za kosilo sta bila vedno 2 menija in zraven še sladica, za večerjo pa so ponovno postregli s hladnim ruskim bifejem (klobase, solatni bar, nemške specialitete ipd.). Skratka, lačni nismo bili, hrana je bila zelo okusna in porcije ravno pravšnje.

Sam urnik je bil dobro in premišljeno nastavljen, tako da smo imeli kar veliko prostega časa. Tako si lahko imel dovolj počitka med obroki in samimi treningi, da si se spočil in v miru pripravil na nov trening. Trening dopoldne in popoldne je bil po uro in pol, večerni kata trening pa eno uro. Skupaj torej štiri ure treninga dnevno. Z Jožetom sva se dogovorila, da v kolikor bo možnost, bova naredila kakšen trening tudi izven določenega termina. Tako sva v posameznem dnevu pridelala dobrih šest ur treninga na dan. Rezultat je bila močna utrujenost in globok spanec.

Skozi ves teden nas je na prvem treningu s tehnikami "mučil" mojster Manfred, za popoldanski trening in trening kate je vajeti prevzel mojster Gerhard.

Dobra stran takšnega tedenskega seminarja je v tem, da imaš veliko časa in dosti mojstrov, ki ti lahko pomagajo, te popravljajo in te skozi cel teden ocenjujejo, v kolikor si kandidat za polaganje. V bistvu je zadeva manj stresna, kot če imaš za polaganje na voljo samo vikend. Za polaganje smo bili 4-je kandidatje:

V torek so Jože in dva Nemca, kot del preverke za nazaj, prikazali 1. kato. Komisija, ki so jo sestavljali G. Mai (5. DAN aikido), A. Mai (4. DAN aikido) in M. Tretter (3. DAN aikido), je bila z pokazanim zadovoljna, seveda pa so se po končani preverki pokazale možnosti za izboljšave. Sreda je bila med posameznimi prekinitvami namenjena preverjanju kandidatov za obstoječe aikido stopnje. Preverko smo 3-je kandidatje uspešno prestali, eden pa je od polaganja na priporočilo komisije odstopil.

Med samimi treningi sva z Jožetom ugotovila, da bo bolje, če si za kato na polaganju izberema drugega partnerja. Ni bilo tu vprašanje o zaupanju, šlo je le za to, da nimava toliko izkušenj, kot mojstri v Nemčiji. Kasneje se je ta taktika izkazala za odlično potezo.

V četrtek ob 19.00 je nastopil dan D, trenutek resnice. Imeli smo polaganje. Polaganje je "odprl" Jože, ki je s 2. kato postavil začetne smernice o kvaliteti samega polaganja. Sledil mu je Joachim s prikazom 3. kate. Nato sta oba, Jože in Joachim prikazala tehnike za 2. / 3. DAN in na koncu še randori oz. jui wazo. Kot zadnji sem imel priložnost osvojeno zanje pokazati sam. Glede na to, da sem bil uke Jožetu pri tehnikah in pri jui wazi, sem do svojega polaganja že pošteno dihal na "škrge" in rahlo se mi je že poznalo tudi na koncentraciji. To bi me skoraj stalo uspešnega polaganja, saj sem tik pred koncem kate naredil skoraj usodno napako. Enostavno sem pozabil, katero tehniko moram narediti naslednjo. Tukaj mi je zelo pomagala mojstrica, ki je uvidela mojo napako in spretno odreagirala, tako da sva kato pripeljala do konca. Sledile so še tehnike in jui waza.

Na veselje vseh v dvorani, predvsem pa kandidatov, smo vsi trije uspešno napredovali v višje DAN stopnje. Sledila je še podelitev diplom in čestitke, kasneje pa nazdravljanje s šampanjcem. V pub-u hotela je nato sledilo slavje pozno v noč.

V petek sva se z Jožetom odločila, da bova imela prosti dan in ga izkoristila za počitek pred naporno vrnitvijo domov in ogled lokalnih zanimivosti. Po večernem treningu je sledilo še pospravljanje blazin in priprave na odhod.

V soboto 3. 8. sva ob 8:15 štartala iz Bad Blankenburga. Čeprav sva vedela, da naju bo čakala dolga in naporna vožnja, si nisva predstavljala kako naporna bo. Ker je bila sobota in ker je čas dopustov, se večina Nemcev seli na jug, proti Hrvaški. Tako nama je Garmin nenehno javljal zastoje, računal obvoze in uro prihoda domov vztrajno pomikal proti 21.00. Najina odisejada se je končala po dobrih 11ih urah vožnje s samo 2 postankoma (v neto času 20min) in celo pot s soncem skozi vetrobransko steklo. Moj čas se je nato podaljšal še za dobro uro vožnje iz Senovega proti Sl. Bistrici.

Ko pogledam nazaj, na začetek leta, ko smo se odločili, da se pomaknemo stopničko višje, si nisem znal predstavljati, koliko energije bom v to vložil. Čez celo leto sva z Jožetom pridno in trdo delala, tudi ko smo zaključili s treningi (konec šolskega leta), sva se redno dobivala v mini DOJO Armeško in nadaljevala s treningi. In na koncu se nama je to trdo delo izplačalo in poplačalo. Uspešno sva dosegla zastavljen cilj in sedaj lahko osvojeno znanje preneseva na druge.

Za konec bi se rad zahvalil mojemu mojstru Jožetu, ki je skozi verjel v mene in mi pomagal, me bodril in skupaj z menoj dosegel mojo DAN stopnjo.

g. Oštir Jože (2. DAN aikido), javna hvala in globoko spoštovanje. Kar mi ni uspelo v prejšnjem klubu s prejšnjim "mojstrom", mi je uspelo s teboj. In za to ti bom večno hvaležen.

Tudi našim prijateljem v Nemčiji gre velika zahvala, saj nas od našega nastanka naprej bodrijo, podpirajo in nam kažejo pot. Tudi brez njih nam nebi uspelo. Hvala AUD-ju, največ zahval pa si definitivno zaslužita Gerhard Mai (5. DAN aikido) in Andrea Schwab-Mai (4. DAN aikido). Kako so naju sprejeli do sedaj nama nepoznani ljudje pričajo spodnje 3 fotografije.

Takoj po uspešnem polaganju sva od dveh mojstrov (mojstrica je bila moj uke za kato) dobila prisrčno darilo in posvetilo. Res prijetna gesta, ki naju je pustila na mestu z odprtimi ustmi. Vse to govori o tem, da smo si ustvarili pošten renome zunaj naše Slovenije, kjer nas spoštujejo in cenijo.

Ne pozabite, aikido je pot. Na poti proti cilju lahko naletimo na ovire, izzive in včasih ne vidimo jasno cilja, h kateremu smo namenjeni. Vendar je lažje pot premagovati v timu, ki te podpira in verjame v tebe. Takrat postane pot do cilja zabavna in polna pozitivnih izzivov, ki nas naredijo modrejše, nas krepijo in v nas vnesejo ravnotežje.

Naj bo aikido še naprej nekaj, kar nas osrečuje in nam pomaga ohranjati bistvo našega Jaz-a. Se še spomnite besede mojstra Gerharda?